2. Kategorija – Mlada vilenica

mlada vilenica – glasovanje

2. Kategorija: 11-14 let

Seznam Mlada Vilenica 2020: 11-14 let

132

Glasujete lahko za enega sodelujočega v vsaki kategoriji.

The poll has expired!

Veronika Bello
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Pomlad, ko prideš, se veselim.
Pomlad, pod tvojimi žarki se rada sončim.
Pomlad, naravo spremeniš.
Pomlad, moje želvice prebudiš.
Pomlad, ptice pri petju vodiš.
Pomlad, zimske napake sodiš.
Pomlad, tvoji dolgi dnevi obkrožijo Svet.
Pomlad, tvoja moč je vseobjet.

Emanuele Cappellini
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Zadnji šolski dan
je bil nenavaden dan.
Zadnjega zvonca nismo slišali,
nismo se toplo objemali,
zadnjega avtobusa nismo skupaj čakali
niti se skupaj hecali.
Vsi smo se virtualno pozdravili
ter si voščili veselo poletje.
Zdaj pa tri mesece počitnic bomo imeli
ne vemo, kaj bomo počeli,
če bomo v koš ali vrata zadeli.
Toda vedno se bomo zabavali.
Septembra se bomo v šolo vrnili
in se kot vedno zgodaj zjutraj zbudili,
morda z maskami pouku sledili.
Če bomo koronavirus premagali
v naša prejšnja življenja se bomo vrnili.

Martina Cavotta
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 3. r

Zaprti, kaznovani
vsi, bogati in revni.
Eni v razkošnih kletkah,
drugi med štirimi stenami.

Zakaj, čemu?
Pretiravali smo vedno in povsod!
Preveč imam, vedno več si želimo.

Neviden sovražnik
kdo te je poslal?
Bog? Narava?
Dovolj je!
Človek, ustavi se!

Alexander Clementini
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Končno sem svoboden.
Svoboden, da lahko grem od hiše, da obiščem nono in sorodnike.
Svoboden, da lahko obiščem prijatelje.
Svoboden, da lahko grem po sladoled in s kolesom naokrog.
Lepa je svoboda, čeprav je omejena.

Valentina Costa
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Februarja smo pust praznovali,
marca pa že doma obtičali.
Tri mesece šolo na daljavo imeli,
se veliko trudili,
da bomo čim boljše šolsko leto zaključili.
Končno je karantene konec,
zazvonil je šolski zvonec.
Zato se bomo v naravo podali,
v morju se kopali,
v hribe napotili
in se čistega zraka naužili,
da se bomo veseli in zdravi,
na počitnicah zabavali.

Sara Čok
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 3. r

Šola je končala,
poletje se začenja.
Vsi so veseli
s knjigami v smeteh!
A poletje bo drugačno.
Čudno bo!
Zaradi virusa
pravila so.
Umiti si roke vedno moramo,
razdaljo držati …
To bo malo težko,
ampak je potrebno, da
virus se spet razširil ne bo!
Jaz s prijatelji na razdalji
bom ostala,
a zabava bo vedno ostala.
V morju bom školjk nabrala.
Pomislila sem, sedaj en meter,
potem pa velik objem!

Eva Čuk
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 3. r

Lepo sonce zunaj sije
v hiši pa učenec gnije.
Pred računalnikom cel dan,
ob 12.00 že zaspan.
Videolekcije v njegovi glavi divjajo
možgani cel čas neprestano garajo.
Danes naravoslovje, italijanščina, matematika,
sosedu je počila pnevmatika.
Učenec od smeha bi umrl,
če se ne bi profesor nanj tako drl.
Jutri šport, angleščina, umetnost,
razumeti urnik prava je spretnost.
Do včeraj bila je to Z-generacija
danes pa je to le citacija.
Korona generacija se poimenujemo,
da nov načrt za šole skupaj skujemo.
Da ne bodo novorojenci nevedneži ostali
z ostalimi otroki se bodo lahko igrali.
Mi smo poskusili živo življenje,
zdaj pa za v šolo potrebujemo dovoljenje.
Verjemite nam, generaciji korone,
bolje je bilo brez rdeče cone.
Nazaj v šole želimo.
Cele noči bedimo.
Kaj bo, če mladi se v šole ne vrnemo,
če znanja ne delimo.
Svet bo neveden,
brezvezen, beden.
Zato prisluhnite nam,
malo dolga sem bila, priznam,
ampak skozi to sem šla in znam.
Od severa, vzhoda, zahoda, Lacija:
to smo mi, koronageneracija!

Stefania Fabris
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Zvezda, zvezdica, ki na nebu goriš,
zvezda, zvezdica, ki noč posvetiš,
zvezda, zvezdica, ki se z Luno igraš,
zvezda, zvezdica, ki v nebo skakljaš,
zvezda, zvezdica, ki svet je ves vaš,
zvezda, zvezdica, ki nikoli se zbudiš,
zvezda, zvezdica, ki nikoli se zgubiš.

Marko Giacomini
Večstopenjska šola Vladimir Bartol Trst, podružnica na Katinari, 2. r

Neizmerno bogato si cvetel,
a črni vihar se nad tabo je vnel,
rano nam globoko v srcu pustil!
O, dolgo, težko smo stoletje brez tebe preživeli,
da končno smo te lahko s soncem julijskega dne objeli!
Nasprotnika – soseda sta z roko v roki k tebi stopila
in uradno nam tvojo vrnitev zagotovila!

Donela iz srcà je Zdravljica!
Obeta se ti svetel, ploden jutrišnji dan,
medkulturni naš center – bodi s soncem obsijan!

Ema Grilj
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

Že kot majhen sem deklič
namesto punčk imela bič.
Z njim po sobi sem drvela
in ga nad konjički vihtela.

Lučka, Tornado in Tulipan,
majhnih in velikih konjev pestra horda,
je z bratom in mano vsak dan
jezdila po planjavah Divjega zahoda.

Sedaj merim kakšen meter več,
temu primerno konjiči višji so.
Tulipana in druščine ni več,
Luj, Rik in Monty v igri so.

Ves moj prosti čas
predstavlja sveta mi trojica,
mogoče za koga dolgčas,
a zame čista petica.

Kot vsak najstnik najraje spim,
takrat menda rastem
in zrasti velika močno si želim,
da v dobro jahačico zrastem.

Zagotovo tudi jem z veseljem,
brez tega ne gre,
seveda ne martram se z zeljem,
čokoladi pa nikoli ne rečem ne.

A najraje od vsega na svetu
zajezdim konjička svojega,
ko sem z njim na potepu,
spoznam vsak dan kaj novega.

Matija Grilj
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 6. r

Prost sem
in mirno na postelji ležim,
jem evrokrem
in prazno v zrak strmim.

V svoji sobi sem vesel,
dokler ne pride mama,
ki naroči: »Takoj počisti plevel!«
In takrat prične se drama.

S slušalkami ušesa zaščitim
in dam glasbo na ves glas,
da vsaj malo preslišim,
kako odmeva mamin jezni glas.

Na koncu tiho do nje priskakljam,
se k njej stisnem in solze ji obrišem,
tako da se ji nežno nasmehljam
in z žogo v park jo zbrišem.

Zarja Iskra
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 7. r

Eksplozija barv,
ki kričeče žrejo zenico, oči,
v katerih uživa tisoče in tisoče ljudi.
Zdaj jih še imamo,
a kaj se zgodi,
ko človek stegne roko
v naravo in bitja
iztrebi, uniči,
da izginejo skupaj z vsakršno sledjo.
Travniki so vse manj pisani,
ker nimajo časa okrevati.
Vse več vrst rastlin in živali je ogroženih
zaradi neusmiljenega srca,
ki ga človek ima.

Stopimo skupaj in pomagajmo,
da ne uničimo sveta,
ki ga narava je ustvarila.
Človek je edina grožnja,
ki bitjem preti,
in v svetu,
kjer živimo mi,
se bomo čez sto let mogoče kar sami uničili.
Takrat si končno bo zemlja opomogla
in imela možnosti za nova pota.
Ogrožena bitja bodo znova zaživela,
saj človeška roka ne bo več dosega imela.
Zemlja se znova bo rodila
in si barve povrnila.
Za nami pa še vedno ostalo bo ogromno smeti,
ki jih nismo pripravljeni reciklirati.
Živim bitjem lahko pomagamo že tako,
da plastenko ponovno uporabimo.

Laura Jagodnik
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

Budilka odzvoni, zbudiš se nenaspan, kot po navadi.
A hočeš nočeš, treba je v nov dan, kot po navadi.
Želiš si, da bi spanec trajal dlje,
a vseeno skušaš iti v nov dan nasmejan, kot po navadi.
Vstati moraš čim hitreje
in čimprej postati zbran, kot po navadi.

Martin Kits
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 2. r

Sonce sije, pomlad je prišla,
Mi pa zaprti smo doma.
Oh, kako mi je dolgčas!

Doma sem več kot mesec dni, to me prav nič ne veseli.
Oče me krega, mama teži …
Mlajši brat pa z mano drži!
A ko virus gre mimo, mi na počitnice že hitimo.

Elisabetta Lovero
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Zaključil pouk se je,
sedaj prišlo je k nam poletje.
Te počitnice so zelo drugačne,
za turiste na obali manj privlačne.
S prijatelji se bomo lahko le od daleč srečali,
klepetali, igrali in se žogali.
Še vedno bomo maskice morali nositi,
če po ulicah v mestu bo preveč ljudi, pa tudi oditi.
Sprehajali se bomo lahko po travnikih, gozdovih in planinah,
po kamnitih in peščenih plažah.
Po tolikem času zaprti, spet na prosto gremo,
še bolj zdravi in veseli se septembra v šolo vrnemo.
Sedaj pa še nekaj mesecev zdržimo
in to drugačno poletje, zaradi epidemije, vsi v veselju in sreči preživimo!

Sebastiano Lovrecic
Večstopenjska šola Vladimir Bartol Trst, podružnica na Katinari, 2. razred

Prvič, ko si prišel na svet,
smo vsi mislili, da boš minil v desetih dneh,
a ni bilo tako,
ker si zapustil veliko smrti za sabo.

Covid, naveličal si me,
uničil si me,
prepričal si me, da ostati doma je grdo.

Niti svojega očeta nisem videl,
in to zaradi tebe.
Kar tri mesece sem čakal in čakal,
kdaj bo prišel trenutek, da ga bom spet srečal.

Covid, naveličal si me,
uničil si me,
prepričal si me, da ostati doma je grdo.

Nogometa nisem treniral,
celo namiznega tenisa ne,
prijateljev nisem videl,
in to zaradi tebe.

Covid, naveličal si me,
uničil si me,
prepričal si me, da ostati doma je grdo.

Na koncu sem lahko spet šel iz hiše,
a vse je drugačno.
Vsi smo se spremenili in mask ne obožujem.

Covid, naveličal si me,
uničil si me,
prepričal si me,
da ostati doma je grdo.

Julija Medvešek
OŠ Savsko naselje, Ljubljana, 6. r

Zrcalce, zrcalce spregovori in
deklici odgovori.
Če želiš oceno odlično,
napiši to, kar si,
in naj bo resnično,
lahko ti uspe, če poslušaš me.

Spravi ven ta svoj notranji jaz,
naj bo čudovit ves čas,
vsi morajo občutiti ga,
zato je ta tvoja naloga res nadloga.

Bodi to, kar si,
in verjemi, očarala boš ljudi,
lahko uspe ti,
a le vase verjemi.

Naj vse tvoje misli,
na papirju prikažejo se,
a na koncu ne pozabi,
kdo pomagal ti je.

Sara Michelazzi
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Kralj tega časa je
Od Kitajske do Velike Britanije
Rodil se je, kdo ve kje
O njem vsi govore
Na televiziji vsak dan je
Asteroidi tudi o njem vedo
V internetu vsak dan novice o njem nove so
In mi učenci šolo pogrešamo
Razredi prazni zdaj so vsi
Upanje v nas vedno živi
Sanjamo, da se bomo spet srečali

Jana Peric
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katrinarska podružnica, 1. r

Sonce je zasijalo
in nam veselo razpoloženje dalo.
Končno bomo zaživeli
po dolgi karanteni.

Veselili se bomo svobode,
šli bomo na morje,
gradili bomo peščene gradove.

Tega smo se zavedali,
ko smo doma veliko časa preživeli.
Zato moramo to še bolj ceniti,
ker svobode nam nihče ne more nadomestiti.

Meta Peric
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 3. r

Pojavil se je virus,
ki so mu nadeli ime koronavirus.
Virusa smo se bali
in doma v karanteni ostali.
Šolo na daljavo smo imeli
in se čim več učiti hiteli,
ker je kmalu zazvonil zvonec,
ki je naznanil pouka konec.
Zdaj so na vrsti izpiti,
ki bodo morali le drugačni biti.
Zato smo prva korona generacija mi,
ki se bomo preizkusili v tej situaciji
in upamo, da nam bo uspelo,
da se bomo lahko septembra korajžno vrnili na delo.

Teodora Petrović
Literarna sekcija JU OŠ Sveti Sava, Bijeljina, Republika Srpska, BiH, 8. r
Prevod v slovenščino: Magdalena Svetina Terčon

Putujem kroz Sloveniju,
vetar mi nežno miluje kosu,
oblaci nebo gutaju,
i sve miriše na opojnu rosu.
Tako i moje misli lutaju,
u potpuno blagom zanosu,
na valovima potoka plutaju,
govore o ponosu.

Put me je naveo da sagledam
brda i zelene poljane,
od Vrhnike pa sve do Ljubljane,
Da vidim Cankarevu otadžbinu,
njegovu oazu mira,
gde su nastale prve rime
uz zvuke violine,
gde su se budile u njemu
neranjive oseke i plime.

Za oko mi zapade lipicaner,
biće sa gordim stasom,
elegantnim kasom,
sa repom dugim umršenim,
sa očima potpuno zamišljenim,
sa galopom koji odjekuje i
silna priroda koja ga dočekuje.

Sasvim čudan, nepredvidiv,
njegovo je to imanje,
nekad divlji, nekad stidljiv,
kao da leti slobodan,
krilima mašte,
opušten i svega svestan,
jer je sloboda njegov dar.

A kada se upregne u čeze,
on svojim kasom veze,
oči mu pune žara,
on prirodu srećnom stvara.

Griva mu viori na vetru
i presijava na svetlu,
Priroda je njemu mila,
kao da je čitav život
nežna idila.


Potujem skozi Slovenijo,
veter mi nežno boža lase,
oblaki nebo požirajo
in vse diši po opojni rosi.
Tako se tudi moje misli sprehajajo
v povsem blagem zanosu.
Na valovih potoka lebdijo,
govorijo o ponosu.

Pot me je vodila k pogledom
na hribe in zelena polja.
Od Vrhnike pa vse do Ljubljane,
da bi videla Cankarjevo domovino,
njegovo oazo miru,
kjer so nastale prve rime
ob zvokih violine,
kjer so se v njem budile
neranljive oseke in plime.

Oko se mi ustavi na lipicancu,
bitju ponosnega telesa,
elegantnega kasa,
s tankim dolgim repom,
s povsem zamišljenimi očmi,
z galopom, ki odmeva, in
silno naravo, ki ga pričakuje.

Povsem je čuden, nepredvidljiv,
kar je njegova lastnost.
Včasih divji, včasih sramežljiv,
kot da leti svoboden
na krilih domišljije.
Sproščen je in vsega zmožen,
ker je svoboda njegovo darilo.

A ko ga vprežejo v kočijo,
s svojim kasom povezuje.
Oči mu v ognju žarijo,
Naravi srečo daje.

Griva mu plapola v vetru,
in se blešči na svetlobi.
V naravi uživa,
kot da je vse njegovo življenje
nežna idila.

Samuel Piščanc
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 2. r

V navidzeno nekamnitem skalovju,
stojé navidezno brezdušne packe na črtovju
a te vrednosti po notnem črtovju,
po tem stopničastem skalovju …

Tudi če skladba je mirna in lena,
je to zaporedje oblika sena,
budilke, veselja, žalosti, taktnic in izražanja
duše, srca, ljubezni, sebe ena olajšanja …

Če prava oseba igra skladbo,
bo ta dala sodbo žé,
kakšno srcé igralca jé …

Glasba je zapisana s packami na črtovju,
v navidezno ravnem valovju,
v navidezno nekamnitem skalovju.

*

V navidezno nekamnitem skalovju,
v tem notnem vetrovju,
ki note prisili plavati po črtovju,
po nevidnem in ravnem valovju.

Po navidezno črno-belih packah in umazaniji,
te note spremljajo v harmonjii,
po črnih črtah in vratovih ter trebuhih,
so s taktnicami omejeni stavki, ne le stih.

A kdo ima srce za brati note,
vidi to valovje, prelepe krasote,
gledane iz čolna, gledati glasbo,…

To prelepo risbo,
ki jo vidiš v črtovju, kjer tam v črtovju,
stojé note, pavze in zveni po valoju.

*

Stojé note, pavze in zveni po valovju,
v tem navidezno brezdušnem skalovju,
kjer v resnici je ritem srcé,
kjer v resnici je prelepo prav vsé.

Skozi solze izpusti žalost ter grde trenutke,
skozi solze spljune iz srcá oklep,
pa še duše spreminja kakor lutke,
jih odpira in dokazuje, da je v resnici svet prelep.

Odpira upanja obupanim,
podaja veselje žalostnim,
in vzbuja zaupanje nezaupljivim.

Odpirajo žalost in srcé, glasba in note,
in potolažijo prav vsé, od svoje dobrote,
ki izražajo dušo igralca.

*

Ki skačejo, zdeče se nesmisélno,
čeprav je to dejanje nedélno,
čeprav se tresejo kot pijani
za proizvajati zvok, s skoki in pristani.

Z dinamiko,
po črtovju postavljeno kot keramiko,
ki le okrasi kuhínjo,
a ji daje dušo, da ni za svinjo!

Za grd prašiček umazan,
ki od kmetov je pokazan,
ki bo grd in smrdeč.

A od srcá lep in dišeč,
tako kot je glasba, in zato zafrkancija je preč, in tako kot note,
ki skačejo v srcu, srcé sélno.

*

Ki skačejo v srcu, srcé sélno
ki čeprav zaljubljeno ali delno,
včrpa note, ki ga pobožajo in mu podarijo
svojo lepoto, domačo kot žep in staro kot kmetijo.

Tudi če čudno se zdi,
te packe ti sežejo v srcé,
in vest veselo diši,
Da si ti spremeni najljubše pesmi ime.

Kapljica krvi glasbenika se ulije v tvojí,
kaplicja tvoje slave se ulije v svojí,
v katerem je glasba med vladarjí.

V katerem je glasba med vladarji,
med carji,
v katerem je glasba med vladarji …

*

V katerem je glasba med vladarji,
kajti od lepote spada med carji,
ki prevladujejo nad mornarji,
nad morji, nad srci, nad dušami, nad kolesarji.

V morju glasbe, v stalnem valovju,
na črtovju, ki je po cvetovju,
z začetnimi ključi in taktovskimi načini
se valijo od veselja tudi domačini.

V morju prezlatem,
v skalovju, skalovje neznaten
v cvetovju nepoznatem…

V Sahari, kjer je grad,
je med vladarji,
med duševnimi presvetlimi carji.

*

Ki izražajo dušo igralca,
podobrijo srce zemeljskega prebivalca,
izpusté v poslušalce veselje,
ki približa vse želje.

Packaraji na notnem črtovju
ki kot po valovju,
se višajo, nižajo, ustavljajo, pohitrijo,
a z nobeno škodljivo umazanijo.

Čuti se valove, čuti se valove,
ki začenjajo leteti kot sove,
v temni noči!!!!

Čuti se jih, čuti se jih,
prihajajo prepihi,
ki ustvarijo sami dušo poslušalca.

*

Ki ustvarijo sami dušo poslušalca,
ta nevidna letalca,
ki pristanejo na žile
in ustvarijo nove sile.

Tatu in lopovu ter ubijalcu
položi grehe na naslanjalcu,
odpre mu srce in spremeni dušo,
in med grehi ustvari sušo.

Glasba je lepa, grda, vesela in zafrkantska,
žalostna, pomirjajoča,
in z instrumentom ali glasom, živahna in uspavajoča.

Glasbe nežne, trde, močne, šibke, sanjska,
krščanske, poganske, Mozartove, zmota, strast
ji dajo gnoj za rast.

*

Ji dajo gnoj za rast
duši, glasbi; to je strast,
to so pesniki in glasbení
ki so v glasbi visoki kot zvoniki.

ko bodo dan in noč že ista stvar,
bo previsoki, zlati car
sama glasba, tolažba,
za revne in bogate, tolažba.

Saj glasba romantíčna,
povezuje vse, vse, prav vse,
vse, vse, prav ki je.

ena stvar vesela, žalostna, sveta, temná
močna, šibka, ki tuli in šepetá.
ena stvar, ki ni past, a strast.

*

Med duševnimi presvetlimi carji
stoji glasba
poslušalci so na ladji, ki jo krmilijo mornarji,
ena duševna izobrazba.

Note, pavze, višaji, ključi,
vsak od teh zlo muči,
fraze, dinamika,
so od glasbene hiše keramika.

Piano upočasní tudi asteroide,
Crescendo pohitrí lenivce,
Ritardando počasi prisili šteti leta sivce.

a Forte piha, piha močno,
da vse pade sočnem skalovju,
v takem močnem vetrovju.

*

V takem močnem vetrovju,
da pade skalovje,
v odpihnjenem cvetovju,
da skače valovje.

Crescendo raste kot goba na dežju,
Accelerando teče nad zvočnem presežju,
da prsti se kot vihar vijejo po instrumentu, igrájo
da zvok postane últra, ušesa tavajo…

Note se razdirájo,
kot kapljice padájo,
po ničli tavájo!!!!!!!

Skale se valijo po gorovju,
skladba se konča, po vetrovju,-
v navidezno nekamnitem skalovju.

*

Ena stvar, ki ni past, a strast,
ena ki daje duši in telesu rast,
ki v duši ohranja mladost,
lepoto, krasost, gibčnost, dobrost.

Ena stvar, ki podarja smisel srca biti,
ki razveseljuje obupane, da so lačni siti,
da lakota izgine brez hrane,
da podari lepost in olepša tudi podgane.

In note, pavze, toni in zveni
postanejo rumeni kot listje jeseni
kot lutke in izdelki leseni.

In kar naenkrat se note oživijo,
in hodijo, lezejo, počasi na črtovje posvetijo
in po tem glasnem vetrovju, leni…

*

In po tem glasnem vetrovju, leni,
Ter po slanem morju, počasi, jeseni,
spomladi, poleti, pozimi plavajo
note, taktnice, pavze, končaj, tavajo.

Morje prepljujejo,
užitek sanjajo in spoštujejo,
in vse to, le nežive se zdeče packe, po notnem črtovju,
v izgubljenem cvetovju, v ravnem skalovju in valovju.

In te izgubljene packe po notnem črtovju,
ki sestavljajo dušo, ki postanejo del tebe,
in ti pomagajo, ko obupan si, ko te najbolj zebe.

In te packe, da ni brezdušnega seni,
da ni brezdušnega hrupa, pri meni, ki ga ustvarjajo, pri meni,
note, pavze, toni in zveni.

*

Note, pavze, toni in zveni,
oživijo dušo v meni,
jaz uživam med temi packami črnimi,
belimi, umazanimi, srebrnimi,

In kdor vidi dušo v teh celinkah in polovinkah
v teh predebelih Tinkah
In kdor dušo vidi v četrtinkah, osminkah in šestnajstinkah…,
v teh energičnih preludijih in uspavankah…

Vidi in gleda s srcem zlatim iz diamanta
čuti čustva astronavta,
na daljnem planetu, v daljni galaksiji,…

V miru, v paxi *,
ki zdaj veselo, veselo se pačijo, in se pačijo čeprav smisélno,
ki skačejo, zdeče se nesmisélno… .

*

Magistrale

V navidezno nekamnitem skalovju.
V navidezno nekamnitem skalovju
Stojé note, pavze in zveni po valovju
Ki izražajo dušo igralca,

Ki ustvarijo sami dušo poslušalca,
Ji dajo gnoj za rast,
Ena stvar, ki ni past, a strast,
In po tem glasnem vetrovju, leni,

Note, pavze, toni in zveni,
Ki skačejo, zdeče se nesmisélno,
Ki skačejo v srcu, srcé sélno,

V katerem je glasba med vladarji,
Med duševnimi presvetlimi carji,
V takem močnem vetrovju,…

Razlaga besede:

  • pomeni po latinsko »mir«

Thomas Richter
Večstopenjska šola Vladimir Bartol Trst, podružnica na Katinari, 2. r

Tok, tok? Kdo je?
Koronapočitnice … letos smo malo posebne.
Ne boj se, nosimo masko, nataknemo si rokavice in razkužujemo si roke.
Sreča, sreča, sreča!!!

Hitro, hitro, poglejmo, kaj bo novega.
Posebne počitnice nas čakajo.
Končno so tudi letos prišle.
Radovedni smo, kako bo.

Ojoj, neke novosti so:
Naj pazimo, ko po svetu hodimo,
ker na žalost ta grda bolezen trajala še bo.
Pozor, pozor, ker če se ne držimo pravil,
prihodnje leto počitnic ne bo.

Martin Rojc
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

En dan mi je sladkor padel in zaželel sem si toffifee.
Drug dan sem dobil bonbon, ampak želel sem toffifee.
Tretji dan sem dobil balon, ampak želel sem toffifee.
Četrti dan nisem dobil nič, ampak želel sem toffifee.
Peti dan mi na okno prileti ptič, ampak želel sem toffifee.
Šesti dan sem dobil toffifee – ampak želel sem čokolado.

Špela Skok
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

Jedla sem zeleno jabolko, mislila sem nate.
Posadila sem jablano, mislila sem nate.
Jablana je zrasla, sedela sem na njej, mislila sem nate.
Prišel si mimo, podala sem ti jabolko, ti si ga vzel in vrgel proč.
Jabolko zeleno, oko orošeno, mislila sem nate.
Odšel si proč – jaz še vedno mislim nate.

Samo Štemberger
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 6. r

Ko prosti čas nastopi,
nisem nikomur več napoti.
Takrat v vas se rad podam,
da nove prijatelje spoznam.

Po poti srečam še soseda,
ki vedno dolgčas ga razjeda.
S kolesi se odpeljeva
tja do doma vaškega.

Tam že čaka naju družba,
nestrpna čisto vsa,
da izve kaj novega,
da v igro se poda.

Ko zvečer domov se vrnem,
prosti čas še ni končan,
takrat telefon v roke vzamem
in eno igro zaigram.

Petra Štrajn
Večstopenjska šola Vladimir Bartol Trst, podružnica na Katinari, 2. r

V gozdu sem,
končno.
Slišim drevesa,
ki migajo z vetrom.
V bližini teče voda,
nenehno.
Šumi in igra se s kamni.
Hodim
brez misli
in sem vesela.

V gozdu sem.
Prijetno mi je
in vse slabo
gre z vetrom.
Bolijo me noge,
dam jih v reko
in so kot nove.
Tako kot drevesa spremenijo zrak,
tako spremenijo tudi
mojo jezo v smeh.

Veronika Tavčar
NSŠ sv. Cirila in Metoda Trst, Katinarska podružnica, 1. r

Pouk se končuje,
počitnice se začenjajo.
Ali bomo na plažo šli?
Saj konca virusa še ni.
A upajmo, da skupaj
spet zabavali se bomo vsi.
Na plaže se bomo napotili,
še prej pa sladoled kupili.
S pomola v modro morje skočili,
plavali, se potapljali, igrali,
potem pa še kakšno lepo knjigo prebrali.

Minea Vrh
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

Če si žalosten in potrt, ne bodi, verjemi vase.
Ko imaš najslabši dan, verjemi vase.
Ko v ljubezni nimaš sreče, jo boš našel, če boš verjel vase.
Če je cel svet zate obrnjen na glavo, verjemi vase.
Če misliš, da nimaš nikogar, ki bi te imel rad, verjemi vase.
Če misliš, da ne boš nikoli našel prave ljubezni, verjemi vase.
In ko si boš enkrat zaupal, bo svet lepši, saj boš – verjel vase.

Pamela Zammattio
Večstopenjska šola Vladimir Bartol Trst, podružnica na Katinari, 2. r

K ako lepo je biti doma,
A ko krožita virusa,
R abimo pomoč in bolnišnice,
A ne premagamo norišnice.
N ihče noče v karanteno,
T o pa bo slabo zazvenelo,
E den se slabo počuti,
N ihče hoče biti zaprt,
A premagali bomo smrt.

Doma zdaj gledam steno,
ker so me dali v karanteno.
Če pa se dolgočasim,
še naprej lenarim,
zato grem na dvorišče igrat,
odbojka bo vsakokrat.
Vedno večja okoli je panika,
novice na mobitelu,
sadila sem krompir,
doma bo še prepir.
Zaključila bom pesmico,
ker rada bi na morju lovila ribico.

Andreja Želodec
OŠ Antona Žnideršiča Ilirska Bistrica, 9. r

Mogoče sem to samo jaz, ki se sprašujem, a se ni smejati lepo?
Ko dobiš sporočilo in se ti nasmešek prikrade na obraz, a se ni smejati lepo?
Ko na hodniku zagledaš ljudi in si izmenjate pogled, a se ni smejati lepo?
Ko se sprehajaš in zagledaš kužka, ki se veselo igra, a se ni smejati lepo?
Potem pa se doma usedeš, razmišljaš in ugotoviš, da se smejati je lepo.

Lana Žerjal Suhadolnik
OŠ Srečka Kosovela Sežana, 6. r

Nebo brez oblakov,
a mi smo doma.
Morje brez valov,
a mi smo doma.
Počitnice brez potovanja,
kam je ta korona šla?

Vsi smo zdaj v karanteni,
z maskami … če sploh kam greš.
Kam pa kam brez razkužila,
dolgo tako ne bo šlo, veš?

Pomakni se na vrh